Znano je, da je Severna Koreja, ki trpi zaradi kroničnega pomanjkanja električne energije, predlagala naložbo v gradnjo sončnih elektrarn kot pogoj za dolgoročni najem kmetije v Zahodnem morju Kitajski. Kitajska stran se po navedbah lokalnih virov ni pripravljena odzvati.
Novinarka Son Hye-min poroča iz Severne Koreje.
Uradnik v Pjongjangu je 4. decembra za Free Asia Broadcasting povedal: »V začetku tega meseca smo Kitajski predlagali, da namesto najema kmetije na Zahodu investira v gradnjo sončne elektrarne.«
Vir je dejal: »Če kitajski vlagatelj vloži 2,5 milijarde dolarjev v gradnjo sončne elektrarne na zahodni obali, bo način odplačevanja najem kmetije v zahodnem morju za približno 10 let, o podrobnejšem načinu odplačevanja pa se bodo pogovarjali po zaključku dvostranske transakcije,« je dodal.
Če se bo zaradi koronavirusa odprla meja in se bo trgovina med Severno Korejo in Kitajsko v celoti nadaljevala, naj bi Severna Koreja Kitajski predala farmo v Zahodnem morju, kjer bodo lahko 10 let gojili školjke in ribe, kot so školjke in jegulje.
Znano je, da je drugi gospodarski odbor Severne Koreje Kitajski predlagal naložbo v gradnjo sončnih elektrarn. Dokumenti o naložbenem predlogu so bili iz Pjongjanga poslani po faksu kitajskemu kolegu, povezanemu s kitajskim vlagateljem (posameznikom).
Glede na dokumente, predlagane Kitajski, je razkrito, da če bo Kitajska investirala 2,5 milijarde dolarjev v gradnjo sončne elektrarne, ki bo lahko proizvedla 2,5 milijona kilovatov električne energije na dan na zahodni obali Severne Koreje, bo oddala v najem 5000 kosov kmetij v Zahodnem morju Severne Koreje.
V Severni Koreji je 2. gospodarski odbor organizacija, ki nadzira gospodarstvo s strelivom, vključno z načrtovanjem in proizvodnjo streliva, in se je leta 1993 pod okriljem kabineta preimenoval v Komisijo za nacionalno obrambo (trenutno Komisija za državne zadeve).
Vir je povedal: »Ribnogojnica v Zahodnem morju, ki jo nameravajo oddati v najem Kitajski, je znana po mesti Seoncheon-gun v provinci Severni Pjongan in Jeungsan-gun v provinci Južni Pjongan, nato pa po mesti Gwaksan in Yeomju-gun.«
Istega dne je uradnik iz province Severni Pjongan dejal: »Osrednja vlada si v teh dneh močno prizadeva privabiti tuje naložbe, pa naj gre za denar ali riž, da bi predlagala različne načine za premagovanje gospodarskih težav.«
V skladu s tem vsaka trgovska organizacija pod okriljem vlade spodbuja tihotapljenje iz Rusije in uvoz hrane iz Kitajske.
Vir je dejal: »Največji projekt med njimi je predaja ribogojnice v Zahodnem morju Kitajski in privabljanje naložb za izgradnjo sončne elektrarne.«
Pravijo, da so severnokorejske oblasti ribogojnice v Zahodnem morju prepustile svojim kitajskim kolegom in jim omogočile privabljanje naložb, pa naj bo to Gospodarski odbor ali kabinet za gospodarstvo, ki je prva institucija, ki privablja tuje naložbe.
Znano je, da se je o načrtu Severne Koreje za izgradnjo sončne elektrarne na zahodni obali razpravljalo že pred koronavirusom. Z drugimi besedami, predlagal je prenos pravic do razvoja rudnika redkih zemelj na Kitajsko in privabljanje kitajskih naložb.
V zvezi s tem je RFA Free Asia Broadcasting poročala, da je oktobra 2019 Pjongjangska trgovinska organizacija prenesla pravice do razvoja rudnikov redkih zemelj v Cheolsan-gunu v provinci Severni Pjongan na Kitajsko in Kitajski predlagala naložbo v gradnjo sončnih elektrarn v notranjosti zahodne obale.
Vendar pa tudi če Kitajska pridobi pravice Severne Koreje do razvoja in rudarjenja redkih zemelj v zameno za njeno naložbo v sredstva za gradnjo sončnih elektrarn v Severni Koreji, je uvoz severnokorejskih redkih zemelj na Kitajsko kršitev sankcij proti Severni Koreji. Zato je znano, da so kitajski vlagatelji zaskrbljeni zaradi neuspeha naložb v severnokorejsko trgovino z redkimi zemeljami, zato je znano, da naložbena privlačnost v zvezi s trgovino z redkimi zemeljami med Severno Korejo in Kitajsko še ni dosežena.
Vir je dejal: »Privabljanje naložb v gradnjo sončnih elektrarn prek trgovine z redkimi zemeljami ni bilo izvedeno zaradi sankcij Severne Koreje, zato poskušamo privabiti kitajske naložbe tako, da Kitajski predamo farmo v Zahodnem morju, za katero ne veljajo sankcije Severne Koreje.«
Medtem je bila po podatkih Nacionalnega statističnega urada Republike Koreje leta 2018 zmogljivost proizvodnje električne energije v Severni Koreji 24,9 milijarde kW, kar je ena 23-krat manj od zmogljivosti Južne Koreje. Korejski inštitut za energetske raziskave je prav tako razkril, da je Severna Koreja leta 2019 proizvedla 940 kWh električne energije na prebivalca, kar je le 8,6 % proizvodnje v Južni Koreji in 40,2 % povprečja držav, ki niso članice OECD, kar je zelo slabo. Težave so staranje hidroelektrarn in termoelektrarn, ki so energetski viri, ter neučinkoviti prenosni in distribucijski sistemi.
Alternativa je »razvoj naravne energije«. Severna Koreja je avgusta 2013 sprejela »Zakon o obnovljivih virih energije« za razvoj in uporabo obnovljivih virov energije, kot so sončna energija, vetrna energija in geotermalna energija, v katerem je navedeno, da je »projekt razvoja naravne energije obsežen projekt, ki zahteva denar, materiale, trud in čas«. Leta 2018 smo napovedali »srednjeročni in dolgoročni razvojni načrt za naravno energijo«.
Od takrat Severna Koreja še naprej uvaža ključne dele, kot so sončne celice, iz Kitajske in namešča sončno energijo v komercialne objekte, prevozna sredstva in institucionalna podjetja, da bi spodbudila proizvodnjo električne energije. Vendar pa so blokada zaradi koronavirusa in sankcije proti Severni Koreji preprečile uvoz delov, potrebnih za širitev sončnih elektrarn, razvoj tehnologije sončnih elektrarn pa se sooča tudi s težavami, so povedali viri.
Čas objave: 9. september 2022